Opomba k primeru, ne pa drugo poglavje

Na kartici je naveden primer stavka. Zapis zraven je le opomba na robu, ne pa drugo poglavje. Nekoč sem napisal zapiske, ki so bili daljši od stavka, nato pa sem kartico izbrisal, ker je izgledala kot delo. Kartice ostanejo preproste, če je zapis le namig. »Glagol na koncu.« »ch, ne sch.« »Včerajšnja cena.« Več ni treba.

DeutschSprechen prikazuje stavek. Opomba je namenjena tistemu mestu, kjer se zatakneš. Ne za celotno slovnico.

Kaj sme biti na kartici

Beseda, ki te spomni, ne pa poučuje. Mesto v stavku, kjer se zatakneš. Zvok. Številka, ki jo zamenjaš. Če pravilo že pravilno uporabiš v stavku, zapiska ne rabiš. Izbriši ga, takoj ko tam le še stoji. Sicer boš bral opombo in ne boš izgovoril stavka. Primer stavka je vaja. Opomba je pomnilniški trik, mostove pa se podira, ko se pot utrdi.

Lastne kartice: najprej stavek, na glas, nato opomba, če je potrebno. Ne obratno. Kdor začne z razlago, bo na koncu imel razlago, a ne bo mogel spregovoriti.

Kaj ne bom več zapisoval

Prevod še enkrat. Ta je že na kartici, v jeziku, ki si ga izbral. Trije sinonimi. Povezava na poglavje. Opravičilo. Kartice z zapiskami za sestavke postanejo dokumenti. Dokumentov nihče ne ponavlja v SRS-intervalih. »Še enkrat« ali »to že znam« postanejo takrat vaja branja. »To že znam« velja, ko si izgovoril stavek, ne pa, ko si razumel zapisek.

Ostati neviden v kupu

Zapis se sme pri ponavljanju le za trenutek pojaviti. Ne sme biti vsebina. Če opaziš, da bereš samo zapis, ga naslednjič prekrij in izgovori primer stavka brez njega. Če ti to ne uspe, kartice še ne poznaš. Nazaj v interval. En dan, trije, sedem. Arhiviraj šele, ko se stavek brez zapiske trdno zasidra v spominu.

Osem kartic zvečer, od tega dve glasno in brez pogleda na listič. Druge lahko imajo namig. Tako zapiska ostane orodje in ne postane opora za celoten kup.

Tako se stavki navezujejo na besede: Dodaj besedo. Zakaj je stavek glasnejši od seznama: glasno vaditi.

Ena vrstica

Primer stavka običajne dolžine, ki bi ga izgovoril. Zapis v treh, štirih besedah ali pa sploh nobenega. Kartic, ki izgledajo tako, ne boš izbrisal iz utrujenosti. Izgovoriš jih. To je edini namen listka na robu: da nekega dne manjka, stavek pa je kljub temu še vedno tam.

Če je opomba daljša od stavka, jo skrajšaj na eno besedo. Danes, ne kdaj drugič. »Ker zadaj.« To zadostuje. Preostanek lahko prebereš v Kılavuzu, če resnično ne veš več, kakšna je oblika. Razlaga na kartici nima kaj iskati. Imel sem kartice, na katerih je bila opomba polovičen dialog. Tega nisem nikoli izgovoril. Prebral sem jih in jih izbrisal, ker sem imel slabo vest. Slaba vest ni razdalja. Odkar je opomba kratka, najprej izgovorim vzorčni stavek in pogledam le, če se zvok spremeni. En pogled, ena beseda, še enkrat na glas. Potem naslednja kartica. Osem kosov. Dve brez kakršne koli opombe, kot preizkus. Če sta ti dve pravilni, je bil listič na robu res majhen. Če nista pravilni, kartica ostane v kupu. Opomba ne postane daljša. Stavek postaja krajši, dokler ne gre ven. Tri besede na robu ali nobene. Primer stavka nosi večer. Opomba sme manjkati. Stavek pa ne.

DeutschSprechen daje primeru stavka prostor. Opomba ostane na robu, kratka, in nekega dne izgine. Stavek ostane.