Pozdrav: tri stavke, ki jih resnično izrečeš

Predstavitev v nemščini se redko zatakne pri imenu. Zatakne se pri tretjem stavku, ki ga nihče ni zahteval, a ga kljub temu dodaš. Pozdrav v nemščini je kratek. Ime. Od kod si ali kaj počneš tukaj. Eno vprašanje v odgovor. Govorjenje na ravni A1 se začne prav tam, ne pa z esejem o tvojih hobijih.

Hobije pustim ob strani, dokler se ne naučiš pravilno izgovoriti imena. To zveni strogo. Gre le za vrstni red, ki prepreči, da bi se zataknil v stranskem stavku, še preden si rekel »ime mi je«.

Trije stavki

»Ime mi je …« »Prihajam iz …« »In ti?« Več kot to je že govor. Če ima ime črko, ki se je bojiš, jo vadiš vnaprej: abeceda, mikrofon, trikratno ponavljanje. Ne prvič v skupini. Skupina dobi ime, ki je že samo po sebi ustrezalo.

Otroci to vadijo le z odraslo osebo v prostoru. Aplikacija tega ne nadzoruje.

Ton, ne besedilo

Izgovorjava daje zgled. Ti slediš. Ne hkrati. »Ime mi je« je intonacija, ne preizkus besednega zaklada. Če se zatakne, skrajšaj: samo ime. Nato stavek še enkrat. Opravičilo medtem vadi opravičevanje. Pusti ga stran.

Pet menjav vlog »nova soseda« ali »prvi dan«: zadržati, govoriti, spustiti. Isto gradivo. Ne bolj drzna biografija, ker je stroj potrpežljiv. Je potrpežljiv. Kljub temu se od dvanajstega stavka naprej ne boš izboljšal.

V prostor, majhen

Jezikovna skupina, brez kamere, če te slika moti. Najprej se predstavi. Potem poslušaj. Postavi vprašanje, ki ga razumeš. Če pride odgovor prehitro: »Počasi, prosim.« Tudi to je govorjenje na ravni A1 in je koristnejše kot hobi, ki ga ne moreš izgovoriti.

Nato kartica. Primer stavka je tisti, ki si ga izrekel, ne vzorec iz seznama. SRS ga bo prikazal čez tri dni. Nato ga ponoviš, tudi če ga »znaš«. Znanje v glavi po telefonu ne zadostuje.

Kılavuz: Spoznavanje. Če te prvi stavek prestraši: A1, začni počasi.

En teden

Ponedeljek: ime na glas, sam. Torek: poreklo, en stavek. Sreda: vloga, pet menjav. Četrtek: jezikovna skupina, isti dve stavki. Petek: zemljevid ali odmor. Predstavljanje v nemščini ne traja dlje. Postane zanesljivejše. Pozdrav v nemščini, ki je vsakič drugačen, ostaja negotov. Enak pozdrav, tri dni zapored, postane tvoj.

Če ima ime težak glas

Potem v ponedeljek vadiš ta glas, ne celotne biografije. Tri ponovitve pred mikrofonom, najprej glas aplikacije, potem ti. V torek je ta glas v stavku »Ich heiße …«. V četrtek ga izrečeš v jezikovni skupini, brez uvodnih besed, brez hobija, brez mesta, v katerem bi rad živel. Govoriti na ravni A1 na tej točki pomeni prav to. Kdor doda še kaj, izgubi ime v stranskem stavku, ki ga nihče ne mora razumeti.

Na kartici je zapisana poved, ne beseda »pozdrav«. SRS te vrne nazaj, tudi če misliš, da si se že predstavil. Pri telefonu ne šteje vera. Šteje usta. Če se zatakneš, krajše: samo ime, premor, nato vprašanje »In ti?«. Druga oseba govori. Ti poslušaš. Tudi to je vaja. Widget te opomni naslednji dan, ko je na vrsti, ne pa vsako jutro z slabo vestjo. Če ti uspe le ime, je večer uspešen. O izvoru lahko govoriš jutri. V istem vrstnem redu, ne v novem poglavju, ker se staro zdi premajhno. Majhnost je tu bistvo. Kartica ostane v kupu, tudi če misliš, da si se že predstavil. Čez tri dni še enkrat izgovoriš ime, glasno, preden dodaš kaj novega.

DeutschSprechen ti daje glas in prostor. Tri povedi izbereš iz življenja, ne iz poglavja. Ime. Dejstvo. Vprašanje. Potem konec.