Številka na zaslonu je številka, ne pa nota

Število ponovitev, ki jih moraš opraviti, na začetnem zaslonu izgleda kot ocena, če ga tako razumeš. Dvanajst pomeni dvanajst kartic. Ne pa »si slab«. Widget v DeutschSprechen prikazuje to število in nekaj aktualnih besed za učenje. Od treh do sedem. Kartice ustvarjaš v aplikaciji. Okence te le opominja.

Nekaj časa sem se izogibal tej številki, ko je bila visoka. Potem je postala še višja. Od takrat jo zjutraj preberem in zvečer naredim osem. Ne vseh. Osem.

Kaj narediš s številko

Več kot dvajset: nobenih novih besed. Osem tistih, ki jih je treba ponoviti, še enkrat, ali pa jih že znam, resnično. Manj kot pet: dva nova stavka, na glas, s primerom iz dneva. Vmes: samo kup. Ponovitve zapadlih besed so načrt. Delež desetih novih pa ni. SRS – en dan, trije, sedem, trideset, devetdeset – sam po sebi zapolni večer, če vztrajaš.

Število se zmanjša, če vadiš ali če arhiviraš znane besede, ki so se resnično zasidrale. Ne sme se zmanjšati zato, ker izbrišeš kartice, da bi pomiril škatlico. Mirna škatlica s praznim ustjem je draga različica.

Ko številka laže

Zamrzne po nekaj dneh, čeprav si se učil: preveri varčevanje z baterijo, izbriši widget, shrani v nastavitvah aplikacije, ponastavi. Prazno: okvir si nastavil, preden je aplikacija vedela, kaj naj vanj vpiše. Prijavo enkrat odpri, shrani, ponovno pritrdi. Android in iPhone se razlikujeta v gesti, ne v tem vrstnem redu. Besede so shranjene lokalno. Številka prihaja od tam, ne iz oblaka, na katerega čakaš.

Zjutraj preberi, zvečer naredi

Ne drsaj po okvirčku. Tam to ne gre, in to je dobro. Pogled v vlaku. Zvečer kartice, dve na glas. Ena beseda s zaslona v stavku. Ponovitve, ki so zapadle in jih samo pogledaš, ostanejo zapadle. Številka je vrata. Kartica je prostor.

Zamenjaj trenutne besede za učenje na widgetu. Kar se je zasidralo, tam ni več treba stati. Številka je lahko kljub temu visoka, ker se drugo maje. Oboje lahko velja hkrati.

Tako to nastaviš: Widget. Kaj pomeni »peščica«: besede za učenje.

Brez ocene na ogledalu

Število ponovitev, ki jih je treba opraviti, je le številka. Kartice so delo. Številke ne prepisujem in jih ne primerjam z včerajšnjimi kot preizkus značaja. Včeraj dvajset, danes štirinajst, ker sem naredil osem: v redu. Včeraj štiri, danes štiri, ker nisem odprl: tudi to je le številka. Jutri osem. Ali en stavek, če je večer kratek. Vsaka kartica glasno zniža številko za eno, če jo iskreno odkljukaš. To zadostuje na slab dan. Ne nič. Nič ni cilj. Majhna številka je posledica stavkov, ne dokaz, da si končal. »Končano« ni nobena od besed za vedno. V devetdesetih dneh se bo marsikaj vrnilo. Widget bo takrat spet prikazal številko. Preberi jo. Naredi osem. Pojdi. Če je nad dvajset, nobenih novih junaških podvigov. Osem starih. Dve glasno. Preostanek bo imel jutri še vedno enako potrpljenje. Številka ne bo zla. Čaka na zaslonu, dokler je ne bereš kot število in ne kot sodbo. Dvanajst kartic. Osem danes. Preostanek jutri. Nič novega, dokler je številka večja od dvajset. Dve povedani na glas, ostalo iskreno izbrisano. Widget ostane številka. Ocene ne pišeš zraven. Kartice odpustijo ostalo. Ne odpustijo pa tega, da jih izbrišeš samo zato, da bi se okence zdelo manjše. Jutri spet pogled. Potem osem. Potem zapri. Številka je le številka. Nič več. Osem kartic zadostuje.

DeutschSprechen prikazuje ponovitve, ki jih je treba opraviti. Oceno si dolžan sam sebi, ker je ne podeliš. Osem kartic. Potem zapri.